Gornje Zilje se tako imenuje ne glede na nadmorske višine, vendar na smer toka reke Kolpe (teče iz gornje v dolnje Zilje). To je del Zilj, ki je najbližji Vinice, kar se kaže v lokalnem narečju, v primerjavi z jezikom dolnjih Zilj, ki ima večji vpliv iz Preloke. Gornje Zilje se še lahko razdeli na: Gorenjcih (na Zahodu, po stari cesti), hribu znan kot Majišče (na severu) in Muretičevo selo (na vzhodu). Preostanek gornjih Zilj leži med teh delitev, in smo ga imenovali centralno gornje Zilje, čeprav je to le geografski opis.
Del nove ceste, ki se vije skozi gornjih Zilj (lahko vidimo, da je asfaltirana na satelitski sliki), je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno. Stara cesta je prestopila v Ziljah na zahodu pri Šoštarih v Gorenjcih, šla pred Ivičinih in Stegnetih, nato pa sledi današnji poti vse tja do Donljih Brožičih. Potem se je zapeljala nekoliko severno in šla med Moravcih in Brdarih.
Fantje iz gornjih Zilj (slikano okoli l. 1942 v Vinici):
Stoječi od leve: Ivan Čadonič (Ivičin), Mihat Grabrijan (Pintarov), Janez Stegne (Dolnji Lugarov), Jože Čadonič (Ivičin-Cestar), Mika Čemas (Peričin), Peter Čemas (Peričin), Jure Čadonič (Ivičin-Tirolkin).
Sedeči od leve: Peter Grabrijan (Pintarov), Peter Starešinič (Špeličev), Peter Balkovec (Maradinov) iz srednjih Zilj, Franc Stegne (Dolnji Lugarov), Franc Starešinič (Špeličev), Slavko Starešinič (Pemski), Mika Čadonič (Stegneč).