Zilje je naselje na severnem bregu reke Kolpe, katera zarisuje mejo s hrvaško v tem kraju Slovenije. Teren je valovit in krašast, zato je dosti jam in zemlja dosti kamnita in potem samo zmerno rodovitna. Značilne drage (male doline) katere so tod številne imajo bolj rodovitno zemlja na dnu. Zato je bilo kmetijstvo težko in ne precej produktivno, posebno pred modernim vekom. Reka je bila najbrž privlačna prvim naseljevalcem zaradi ribolov, mlinarstvo in ravnine ob bregu za lažje kmetijstvo-
Ime naselja se je spreminjalo preko stoletij. Po zgodovinskih virih se je Zilje pisalo Silie, Sille, Sylle, Syll itd. Zilje je pravzaprav vzdruženje več manjših enot: Gornje, Srednje in Dolnje Zilje. Še več oddelkov obstajajo — v Gornje Zilje so Gorenjci, Majišče in Muretičevo selo; Cvetaševo selo v Srednje Zilje. To se strinja s izrazem “v Ziljah”, ki označuje da je ime Zilje samostalnik ženskega spola v množini. Oblika v ednini bi morala biti Zilja, beseda ki ima podobnosti z besedom sila (naselja) v čakavski hrvaščini.
Zilje najdemo v Beli krajini, tako imenovana da jo razlikujemo od preostankom Kranjske. Prej ko je Bela krajina spadala pod vojvodino Kranjsko je bila pod nadzorovanjem Kraljevine Hrvatske (katera je že bila podložna Madžarskemu kralju). Karantanski in Kranjski grofovi iz severa so v 12. stoletju vdirali v te malo-poseljene kraje. Po priključku Beli krajini k Kranjski je počela intenzivna kolonizacija. Prvi naseljenci iz severne Kranjske in Karantanije so najprej ustanavljali vasje Črnomelj, Metlika in Vinica. Najstarejši urbarji pričajo o tem: imena so pretežno alpsko-slovanski (Novak, Žalec, Zajec) pa tudi nemški (Wolff, Schukle [Žugelj?] in aristokrati Wachsendorff). Ob tem času je južna meja Kranjske vijala po Kolpi, kakor da še do danes.
Bela krajina je naslednja dva stoletja uživala miru dokler so Turki začeli prihajati iz juga v začetku 15. stoletja. Turški napadi so povzročili ogromno preseljivanje ljudstva v bližini Vojni krajini za naslednja dva stoletja. Mnogo manjših naselij je bilo vsaj delno izpraznjeno, prebivalci (begunci) bežeči proti severa. Sočasno so prihajali begunci in dezerterji iz juga in se naselili v vasjeh ob Kolpi. Urbarji iz tistega časa zdaj prvič imenujejo prebivalce s priimke ki bolj zvenijo kot hrvaške: Matešič, Šimonovič in Jurkovič. V tem času so najbrž bili zaselki tudi ustanovljeni, imenovani po priimku svojih ustanovljencev: Balkovec v Balkovci, Pavličič v Pavlini, Dejan v Dejani, Grdun v Grduni, Krotec v Kroci, Vidina v Vidine, Kavran v Kavrani (danes Novoseli). Priimki vpisani v urbarjah iz konca 17. stoletja potem se ne dosti spremenujejo vse do 20. stoletja; ti so Starešinič, Jaketič, Adlešič, Muretič, Brožič, Vranešič, Cvitašič/Cvetaš, Ivanovič, Čadonič, Pavlakovič, Ivanušič, Miketič in še več. Večina teh priseljencev je najbrž prišlo iz današnje Like v Hrvaški. Ti so bili po narodnosti hrvati, srbi in vlahi; po veri katoliki in pravoslavci; po jeziku najbrž čakavsko-ikavci (jezik ki je še dandanes ohranjen redko po tem kraju Dalmacije).
Prebivalstvo Zilj se je za stoletja pretežno bavilo s kmetijstvom. Danes merimo zemljo v hektare, ali v preteklosti so uporabljali hube po krajih pod nadzorovanjem Nemčije in Avstrije. Ena huba je bila toliko zemlje koliko bi rabila ena družina gojiti da bi lahko preživela, nekako od 8 do 20 hektarjev. V naši raziskavi, zanimivo je da je zelo redko imela ena družina celo hubo za svojo (ali imela pravico da uporabe). Pogosto so družine obdelovale pol, tretjino, četrtino ali še manjši del ene hube. Torej je ziljska zgodovina vedno postavljena v ozadju kaj bi mi danes šteli kot revščina. Zato se ne preseneča da so mnogi fanti odhajali v tujino za kruhom, posebno pred širjenje industrije v drugi polovici 19. stoletja. Spet vidimo ogromen pretok ljudstva, zdaj iz Bele krajine v Nemčijo, Avstrijo in severno Ameriko.
Upamo da bo naša spletna stran zanimiva vam ki ste na obeh strani Atlantika, za tiste katerim so predniko ostali v Ziljah in tudi za tiste katerim so predniki se odselili v iskanju nove priložnosti.